Lepota Appricot gozda

Mislil je, da je samo nesreča ta, da ga je tisoč let nazaj vrnil lopov udar strele. Malo je vedel, da je nekdo tam čakal desetletja. Njegov prihod je človeka vrnil od mrtvih in jih združil s tem, kar so izgubili. Po vrsti naključij sta se on in oseba, ki je čakala, spoznala, spoznala in ljubila. Struni usode, ki so jih združili, so izhajali iz lomljenih niti prejšnje generacije. Lepota ostaja tudi takrat, ko marelični gozd ne cveti več, zgodba o njihovi ljubezni in tragediji, o kateri govorijo le šepeti v vetru.